PENDREK MAGAZINEREPORTAŽA: 24 urni SKATE maraton
Partners in Crime (klikni na sliko za njeno povečavo)
Vsake toliko paše neka sprememba. Sprememba, ko prihaja do skate druženj v obliki nečesa organiziranega. Takšne stvari so za sceno nujno potrebne. Eni se tega zavedajo, drugi manj, a nič zato. Je napočil čas za svežino. Ob sami ideji, da bi dogajanje trajalo polnih 24 ur, da se vmes ne gre spat, se mi je pojavil cel kup vprašajev – od vzdržljivosti posameznikov pa do vremena ali pa kakršnihkoli drugih težav.
Nič, čas je bil, da se štarta. Zamislit si lokacijo in začetno uro, spackat letak, sestavit Facebook dogodek, povabit skejtarijo in upat, da kljub sila neprijaznemu datumu (prva polovica julija oziroma vrh poletnih počitnic) ideja postane zrealizirana.
Sobota, 9. julij 2016, cca 20:45, BTC, parkirišče pred Lidlom. Pravi wow! Cel kup mladine na skejtih, opremljeni s takšnimi in drugačnimi dobrotami in še cel kup ljudi je na poti. Prišli so ljudje iz Ljubljane, Maribora, Celja, Brežic, iz Koroške, celjskega konca, Trbovelj z okolico pa še bi lahko našteval. No, tole bo pa zanimivo!
In so se trgovine v takozvanem BTC Cityju zaprle, avtomobili so zapustili parkirišča, nam pa so začele padati ideje. Pa se je poskejtal gepek in vozilo po travi, preprečna bariera je postala skejtabilna pa tudi pult trafike ni ostal nedotaknjen. Švic je tekel v potokih, telefoni so snemali, lučke so svetile, sem pa tja se je po prenosnih zvočnikih oglasila muzika. In ljudje so prihajali in odhajali. In so padali triki in se menjavale lokacije.
Vhod pred Halo A je bil oblegan z vseh strani in tudi pričakovan obisk varnostnika nas ni bistveno zmotil. Spomenik in vse klopce so se vozile kot se to spodobi.
Lepo pozna je bila že ura, ko smo se od tam selili proti Argentinski restavraciji. Je hitro padla pijansko-skejterska igra, je padel trik, je padel kakšen skejter, so bile preskočene štenge pred Emporiumom, podrgnjen podstavek za bicikle, pot pa nas je vlekla k Merkurju. Med vidno utrujenimi prisotnimi se je vedno našel kdo s kakšnim trikom ali pa idejo. In tako je mimogrede stopnice pred vhodom oblekla najdena deska, Bedo se je sprehodil čez cesto in v parih sekundah stisnil boardslide na previsok handrail. Tafensi kafana Playa ima pred vhodom mega klančine. Cel kup njih. In ker je časovno res omejeno kdaj lahko skejtaš tam, je bilo edino prav, da se odpravimo tja in zapalimo sešen. Kakšnega smo stisnili in posneli, šli na požirek ali dva in dalje. Zanimala nas je Kristalna palača, a moči so nam pohajale. Perko se ni dal motit in je hitro stisnil 50-50 grind. Začelo se je danit, vrgli smo balinčke, stisnil še kakšen Game of SKATE, da nam noge ne zaspijo. Sončni vzhod smo pričakali pri fitnessu Fit Inn in stisnili še kakšnega. Če se ne motim, smo se počasi selili nazaj proti Lidlu, kjer smo imeli parkirano vozilo oziroma bazo, kjer smo lahko hranili hladne tekočine in polnili baterije mobilnikov, powerbankov in zvočnikov.
Ura je bila 8 zjutri. Lidl je odprl svoja vrata, čas je bil za prigrizek in še za kakšen trik. To, da je sonce ob omenjeni uri že brutalno pripekalo, je podatek, ki ga lahko zanemarimo. Smo pač ujeli taprav vikend. In spet je kdo dogajanje zapustil in kakšen nov as prišel.
Kmalu smo se znašli na znani benkini za stavbo Siemensa. Je bilo potrebno tudi to klančino povozit, se zadrževat v senci in planirat kako in kaj naprej. Premik proti tehničnim pregledom, kjer stoji kamniti manual pad, je bil kar dobra izbira pa čeprav se je asfaltirana podlaga ob vročini kar udirala. Prijazna mimoidoča ženska nam je ponudila led, prizorišče pa je obiskal tudi El Prezidente Borut Pahor in poškodovani sin Luka, ki ga je dodobra nasrkal pred parimi dnevi v bližnjem avstrijskem Beljaku. Skočili smo še do dveh loading dockov na Leskoškovi, torej na spot, ki vedno zadovolji. Ura je bila tretja popoldne, ko smo se odpravili nazaj poti Hali A in si privoščili okrepitve.
Hvala Pizzerija Dobra Vila za kosilo, hvala Radio 1 za hektolitre vod v plastenkah in hvala Monster Energy za ledeno mrzle konzerve energije. Na omenjeni lokaciji je počasi začela padat senca, kar je pomenilo, da bo padel še kakšen trik in da nas bo ponovno obiskal varnostnik. Seveda nas je in ob sila neprijaznih in dokaj trapastih prepričanjih smo se preventivno odstranili na parkirišče, kjer se je vse skupaj začelo.
Ekipno smo skovali plan kako bi smiselno zaključili maraton, ki je naposled le uspel štirim – vsega skupaj nas je šlo čez 48, od začetka do konca pa smo zdržali Erik Pančur, Ciril Ložar, Lovro Leben in moja starosta.
Stisnili smo še fotko in se neprespani, umazani, prešvicani, utrujeni, a izredno zadovoljni pobrali vsak na svoje konce.
Mission completed!
Črke, številke, slike, video ter organizacija: Marko “Fogy” Žumer
POVEZAVE
