INTERVJU: Domen Dajčman
March 24, 2014   //   By:   //   Vsebine, Novice, Domači, Skate, Domače novice, Intervjuji   //   No Comment

portet

[Portret; foto: Fogy]

Če bi povprečnega skejterja s Slovenije vprašali po asociaciji ob imenu Domen Dajčman, bi marsikdo kot iz topa ustrelil “Dajčeve prigode” (KLIK), spet nekdo drug bi omenil besedno zvezo “Kriza 4 Life” (KLIK), tretji pa bi verjetno enostavno pogledali na Facebook ali pa na Google, a njegovi prijatelji in znanci vemo, da se za tem imenom in priimkom skriva več kot samo skejter. Gre za izredno zanimivo osebo, ki lahko s svojimi domislicami in kretnjami v smeh spravi še tako zamorjen obraz, malo morje hobijev, s katerimi pa se intenzivno ukvarja, pa pričajo še enkrat več o tem, da skateboarding ni edina stvar v njegovem zanimivem življenju.

Uživajte ob prebiranju intervjuja, ki je nastajal ob po-polnočnih prigrizkih dobrih 1500 kilometrov od domače prestolnice slovenske.

MF: Greva kar tako – mene je mnogo ljudi vprašalo, ko že leta skejtamo naokol in hodimo snemat tudi ven iz države – zakaj Barcelona?

DD: Ker je enostavno najboljše. Ker smo dovolj sveta že vidli… pa ga še več nismo, je pa Barca naredila tak pozitiven vtis. Energija, vse…  Folk, spoti… težko ti razložim, bi pa vsak skejter, pa ne samo skejter, to moral videt, doživet, preživet tukej vsaj en teden, da se na lastne oči prepriča. Res je, da skejterji govorijo o tem, da tukej je bilo pa že vse, kar se tiče skejtanja, videno in odfurano, ampak konec koncev skejtaš zase, skušaš svoje znanje nadgradit, tako kot ti praviš, odpeljat linije na drugačen način, vključit kreativo, sicer pa vozi vsak nek svoj nivo, za joy…

MF: Ampak ta joy se marsikdaj tudi konča z besom, kletvicami, metanjem skejta v tla, etc.

DD: Itak pride do tega in to takrat, ko veš, da si sposoben odpeljat zaželjen trik in je želja po napredovanju tako močna in hočeš trik ali linijo dobit v objektiv in pride do razočaranja, ko ti ne rata. Veš pa da lahko in če ti tist trenutek ne gre, jebiga, ampak ko ti pa rata, si pa najbolj vesel človek na svetu.

MF: Pa rečem, da skejtamo 5-10-15 let in da se skateboarding, tako kot vsi športi oziroma aktivnosti, spreminjajo, prav tako pa brez dvoma posameznik spremeni te poglede. Kdaj si ti spremenil svoj pogled na skejtbording? Je bila kakšna prelomna točka oziroma moment?

DD: Verjetno takrat, ko sem si rekel, da se ne bom več tako obremenjeval s tem kako bo videopart izgledal in kako bodo drugi gledali na moje furanje. Pride do točke, ko dojameš, da furaš in da hočeš furat za užitek, ker je to nek lifestyle, ki ti je v življenju ponudil toliko stvari, ki ti jih druge stvari niso. Sprejet moraš to kot neko veselje in v tem času sem se verjetno tudi naučil največ trikov – je želja, je joy in postane vse lažje, to te pa vsekakor pelje in pusha še naprej in veš, da lahko s takšnim razmišljanjem uživaš kot skejter še mnogo let vnaprej.

blunt

[Bluntside to fakie; foto: Fogy]

MF: Ali te filmanje obremenjuje?

DD: Sej si videl v zadnjih mesecih, da se zna to zgodit, ko ne uspe. Pa čeprav se ve, da sva trenutno dva, ki oba skejtava in snemava drug drugega, pride do tega pritiska, ko pri meni lahko traja celo večnost, da dobim željen trik ujet na kamero, v podzavesti pa mi špila »joj, spet traja 100 let in mi mori, ko vem, da bi ti tud rad fural«. So zadeve, ko psihirajo. Smo posamezniki, različni… ma to moraš sprejet, sicer pa opisano me obremenjuje, ja. Pa če je recimo veliko ljudi, tako kot danes, ko sem imel naštudirano linijo pa se je mimogrede nabral cel vrtec otrok na ploščadi, tudi pride do tega momenta, ko ti ni kul. Otroci so bili sitni…

MF: Za ljudi, ki ne vejo, da je bil vedno, ko smo se podali na tour, rutinski plan – zgodnje vstajanje, skejtanje, skejtanje in še enkrat več skejtanje in snemanje, vedno pa so ta popotovanja trajala nekje od 1 tedna pa do 10 oziroma 11 dni… tokrat je drugače.

DD: Ja, drugače je na tej, še vedno trajajoči poti. Vedno sem hotel izkusit način življenja v Barceloni. Nekej drugačnega, ampak do tega momenta so bili postopki več ali manj enaki – bujenje, pot do skate spota, furat čez cel dan, zvečer domov, se ga nažgat in drugdan opet. Čas mineva, telo je utrujeno, nastane nek pritisk, ti ne gre, popizdevaš… in to ni ta način, ko bi ga mogoče hotel. Želja je bila sproščen tour, da greš furat, ko ti paše, nekako tako, kot grem furat doma v Novem mestu, kjer se drka trik, sfuraš kaj novega, etc…  In ko sem videl tvoj edit iz jesenskega oddiha v Barci, kamor si se podal s štajersko/trboveljsko ekipo, sem si rekel, da to je pa enostavno awesome, potem pa si mi še povedal, da imaš načrt čimprej nazaj in sem bil takoj za, da se ti pridružim. Verjetno pa noben od naju ni vedel, da se bo planiran 1 mesec, v upanju na 2 vse raztegnilo v 4 mesece najboljšega življenja ever…

MF: …ki pa še vedno traja. Ura je 1:30 zjutri, prvi pomladanski dan po koledarju.

DD: Od 30. novembra… dejansko je šla cela zima (in še več) čez. Ne morem si predstavljat, da bova čez dober teden že nazaj na slovenskih tleh. Dežja praktično ni bilo, vsega skupaj za kakšne 4 ure in 25 minut, sonce vsak dan, noro res.

tail fakie

[Frontside tailslide to fakie; foto: Fogy]

MF: Ali v življenju kakšno stvar obžaluješ?

DD: Hm.. včasih obžalujem, da sem bil še kar težek otrok… kakšna malenkost bi se našla, ki se jo spomnim za nazaj, če se jo sploh spomnim in bi mogoče hotel naredit drugače, ampak za večino življenja pa ne, ker sem brez dvoma zaradi preživetega, postal takšen človek kot sem sedaj. Sem kar srečen.

MF: A tako kot Damjan Murko, ker je moški?

DD: Ne, bi pa bil res ful srečen, če bi bil profesionalni lupilec krompirja. Hvala Ali Jusović za idejo, ker lupljenje krompirja je res ena zakon stvar.

MF: Se vrneva na tale tour, ki še traja in bo trajal še slabih 10 dni… In kaj sledi?

DD: Delanje na polno, vsako priliko zagrabit, ki bo ponudila delo za zaslužek. En izmed glavnih ciljev je tudi dokončat pisanje diplome in diplomirat in potem po najhitrejšem možnem postopku nazaj v Španijo in poizkusit ostat tu mogoče še dlje.

pivot fakie

[Pivot to fakie; foto: Fogy]

MF: Ampak tretjina leta na dopustu… to je kar podvig. Marsikdo se vpraša kako nama uspe s financami, glede na to, da je treba plačat rent stanovanja, hrana, življenje dnevno in predvsem nočno… in kako pravzaprav izgleda tukaj tvoj oziroma najin povprečni dan… treba je omenit tudi skejtanje, ki ni počivalo.

DD: Če gledam na skateboarding in pridobivanja video materiala, si ti posnel več kot dovolj, sam nekoliko manj, ampak še enkrat bi poudaril, da ni to takšen tour kakršnih smo bili vsi vajeni do sedaj. Niti prvotni namen, da sva šla na pot, ni bil snemanje videa, namen je bil priti sem in tukaj živet – vzela sva si ga maksimalno na izi, se spočila, furala brez naporov, dobit kakšne posnetke in če gledam na to, da v zadnjih treh letih nisem posnel niti enega trika (!), sem pa tukaj s tem načinom življenja posnel skoraj da za cel part. Res fajn.
Finance? Hvala službam v preteklosti – Obsešen, kjer sem delal in kjer še vedno delam, vmes je prišla priložnost za delo pri Philip Morrisu oziroma MPG-ju, kjer so nas kar lepo plačali. Denar se je prišparal in porazporedil, sicer pa brez mamine pomoči ne bi uspelo tako kot je.
Kaj si me še vprašal? Povprečni dan kakšen je bil? Zaspan. Bujenje ob dvanajstih… No, ti si vstajal prej zaradi službenih obveznosti, sam sem pa zabušaval nekje do enih, fruštk z najboljšimi sendviči ob treh popoldne, potem pa ven, na zrak, na plažo, posnet trik ali dva, če je imel kdo kakšno zamisel, sicer pa uživat do večera, ko se je šlo domov delat najboljše večerje (tortilje ala Marko Fogy style), kakšen dan se je pa enostavno vzelo frej. Se je pa vsak dan hodilo ven in že to, da preživiš dan na prostem, ti da neko zadoščenje. Da le ni domače rutine, sedenje za štirimi stenami in se smilit samemu sebi, da ni nič za počet, tega ni. Iti ven, fotkat, bit produktiven, gledat okolico in okolje, snemat neumnosti, karkoli, samo da se dogaja in da se dogaja brez pritiska.

MF: Bi mogoče lahko izpostavil en dan oziroma dogodek?

DD: Fak… če jih je bilo toliko… Res težko, ampak če bi mogel, se mi zdi, da si bom zapomnil dan, ko sva posnela prvi »Day in a life« video oziroma »Nekega lepega dne«. Bila je še čisto zima, 6. december, dan/večer, ko Miklavž nosi darila, ko je doma tema ob polpeti popoldanski uri, midva pa v puloverjih zunaj do šeste ure zvečer. Tist dan, ko se je šlo dobesedno za nosom, vsak kotiček je bil zanimiv, zabavna vsaka minuta, ko se je vsak dan basalo s sadjem, prepoganjala s skejti preko 20 kilometrov… enostavno zakon dan, pa čeprav jih je bilo norih še mnogo. Ampak ta dan res, tudi nov trik je padel, ker ga je ponudila arhitektura, cel kup zanimivih stvari videnih in doživetih… ne smem pa nikakor mimo Hatebreed koncerta v klubu Razzmatazz. Domov sva prinesla najdeno majico, tobak in rizle od nekega đankija, prešvicane cunje za ožet, divjanje na koncertu od prve do zadnje sekunde. Prav pogrešal sem to energijo na koncertih pa jih pogosto obiskujem. Enostavno zakon večer. Ja, pa naključno srečanje z Milanom (Mitrovič), ki ni stal na skejtu več kot pol leta in je v popolnoma razvezanih All-Star šuhih metal trik za trikom z najboljšim popom in še boljšim stilom… lahko bi našteval še in še.

MF: Mnogo je zanimivega skateboardinga tukaj, to je jasno vsem. Kaj pa je tebi najboljši spot, ki si ga vozil tukaj in mogoče lahko omeniš še enega ali pa dva skejterja, ki si ju opazil.

DD: Glede na to, da nisem naredil nobenega presežka oziroma pametnega trika, mi je še vedno ploščad in manual padi na Paral-lelu, mi je blo pa zakon videt Toma Pennyja med relaksiranjem, v akciji pa Nassim Guammaz. Škoda za neodpeljano kladivo, sicer pa razni neznani brazilci trgajo. Pa Tim Prozorov… uf, 360 flip nosemanual v prvem poizkusu. Čeljust na tla. FS late shove-it manual in ostale stvari, ki jih je nametal kot za šalo.

MF: Ne dolgo nazaj sva govorila o faktih, ki sva jih dojela med bivanjem tukaj. Kateri je tisto dejstvo, ki je drugačno tukaj od tistih, ki jih vidiš v Sloveniji?

DD: Prvi, ki mi pade na pamet in v oko, je energija ljudi. Greš ven, vidiš folk, ki se briga zase, vsi nasmejani, vsak po svoje oblečen, od umazancev do najbolj našmekanih, brezdomci, vse rase, starosti… ni da ni. Ko misliš, da si doma videl vse, pa nisi dejansko videl ničesar. Takrat tudi v teb naredi neko veselje. To bi mogel videt vsak Slovenec, ker smo kot narod čisto preveč zadrti in gledamo na vse drugo prej kot nase in bi priporočil vsakemu, da vsaj poskusi živet en teden takšnega življenja.

MF: Je to to?

DD: To je to!

Comments are closed.