CHECK-IN: Luka Božič
June 23, 2016   //   By:   //   Check-in, Vsebine, Novice, Skate, Domače novice   //   No Comment

bozic

Ker ne moremo rečt, da se na področju skejtanja nič ne dogaja, tega pač ne bomo rekli. Eventov je veliko, so takšni in drugačni in veliko je takih, kjer se somišljeniki srečujemo mesečno oziroma lahko sedaj rečemo, da je to že kar tedensko. In smo eni starejši in so drugi mlajši. Še vedno smo isti, zagnani in delamo to, kar delamo in ob tem neizmerno uživamo. En takšnih je tudi Luka Božič iz štajerskih koncev, ki ne manjka na praktično nobeni organizirani skejterski akciji. Dečko ima kvalitete, ki jih nima vsak. Spoznajte jih ali preko slik, videov, teksta oziroma še boljše – ob priliki spoznajte majstra v živo – ne bo težko!

MF: Greva kar v klasičen štart. Povej Pendrekovim bralcem kdo si, kaj si, zakaj si in kako se je začelo?
LB: Sem Luka Božič iz Slovenske Bistrice. Pred kratkim sem dopolnil 17 let. V srednjo šolo hodim na II. gimnazijo Maribor. Atletiko sem treniral 6 let. Dajala mi je zadovoljstvo le takrat, ko sem bil uspešen na tekmah. Ko pa se je niz dobrih uvrstitev in napredovanja končal pa se je končala tudi moja ljubezen do tega športa. Kakšno leto nisem skoraj nič napredoval in s tem so mi treningi postajali vedno večja muka. Atletika ni takšen šport v katerem bi res užival (vsaj za mene), veliko je odrekanja in napora, da prideš do želenega rezultata. Ker v atletiki nisem našel več zadovoljstva, sem si želel poiskati nek šport, katerega bi z veseljem delal. Tako sem našel skejtenje. Skejtat sem začel pred štirimi leti, ko sem si nekega dne od prijatelja sposodil skejt in poskušal narediti ollija. Nato me je ata presenetil, mi kupil skejt in od takrat dalje sem se začelo.

MF: Ampak skejtanje je nekaj, kar neskejter ne ve. Kako to izgleda pri tebi, torej zakaj skejt?
LB: Skejtam se iz enega preprostega razloga – ker mi je fajn. Si popolnoma prost, torej nimaš trenerja, ki ti bo govoril, kaj moreš narediti in kaj ne. Pri skejtanju mi je še všeč to, da nikoli ne prideš do tega nivoja, ko znaš vse. Vedno še obstajajo triki, katere še nisi pristal. To pa je nasprotno z atletiko, saj nekateri profesionalni atleti pridejo do svojega najboljšega rezultata, ki ga zaradi genetike ne morejo več preseči. Lep primer je Primož Kozmus, ki je z atletiko odnehal za nekaj časa, saj je dosegel svoj maksimalni rezultat.

MF: Domači podpirajo?
LB: Družina me pri skejtanju podpira. Ker v Slovenski Bistrici, kjer živim, ni skejtparka, mi je nekatere objekte zgradil ata. Tako se večino časa skejtam sam doma, ker se nihče v mojem kraju ne ukvarja s tem športom. Ateju pa mami je všeč, da sem našel stvar, ki me veseli. Poleg tega pa se še gibam. Pri skejtanju me podpirata, zato me tudi vozita po drugih skateparkih. Zraven skejtanja pa še pozimi snowboardam, poleti pa windsurfam in wakeskejtam. Predvsem se rad ukvarjam s športi, ki vsebujejo desko.

MF: Pravilno! Tudi na sešnih in tekmovanjih nisi neznanka. Tako bo šlo tudi naprej, ne? Kako gledaš na tekmovanja? Rezultatov tud kar imaš nekaj…
LB: Udeleževat se poskušam temveč tekmovanj, ker na njih vidiš kako drugi furajo in kakšne trike delajo, zraven tega pa se družiš in furaš z ljudmi, s katerimi se ne videvaš pogosto. V atletiki vlada velika tekmovalnost že v mladih letih, kar je razvilo tudi neko tekmovalnost v meni.

Par rezultatov iz tekmovanj:
• 3. mesto v Grazu (2015)
• 3. mesto na Flowgrind kontestu (2016)
• 8. mesto na Češkem (2015)
• 1. mesto v Mariboru na mariborZAsk8park kontestu (2014)
• 1. Mesto v Pik hali (2014)

MF: Sem opazil, da si še kar tekmovalen tip človeka, ampak obenem pa te tudi spremljam, ko ti neglede na konsistenco kdaj ne gre pa potem, ko uspe, daš od sebe še vedno tak vibe, kjer se vidi, da uživaš na skejtu v vseh pogledih.
LB: Za mene je skejtanje dejavnost pri kateri se sprostim. Vseeno pa se tudi kdaj razjezim, če mi kak trik, ki ga znam, ne uspe v pričakovanem času. Skejtanje dojemam kot šport, kar izhaja iz atletike. Sam v bistvu najraje furam vse razen manuale in krivine, ker tega nimam doma in zato le redko izvajam trike na teh vrstah objektov.

MF: Kako pa gledaš na dejstvo, da bo mogoče skejtanje kmalu olimpijski šport? Pa moraš mi omenit tudi favorita med skejterji.
LB: Moj najljubši skejter je Chris Joslin. Ima mi res dober stil, zraven tega pa mi še deluje skromen. Sam upam, da bo skejtanje postalo olimpijski šport, saj bi s tem skejtanje postalo bolj prepoznavno v svetu, več ljudi bi začelo skejtat, kar bi povzročilo nastanek novih dobrih skateparkov.

MF: Kako pa ti je kaj poznana zgodovina slovenskega skejtanja?
LB: Sem bolj iz mlade generacije skejterjev, tako da se najbolj ne spoznam na zgodovino slovenskega skateboardinga. Vseeno pa sem si že vekčrat ogledal videa To ni hec in Neverendingstory. Ta dva sta name vplivala v smislu, da sem videl, da slovenska skate scena obstaja. S tem sem se tudi seznanil s slovenskimi skejterji iz vseh koncev Slovenije.

MF: Brez dvoma imaš plane za naprej in pa neke skrite želje oziroma cilje?
LB: Moj plan za naprej je, da bi do letošnje zime posnel street part in tako nadaljevati, da bi vsako leto posnel enega. Rad bi se udeleževal vedno večjih mednarodnih tekmovanj. Želim si iti študirati nekam v tujino, kjer je res dober betonski skatepark. Rad bi živel v Los Angelesu, ker je tam vse perfektno, vendar dvomim, da se bo to kdaj zgodilo. Moj cilj v skejtanju je, da bi fural čim dlje in brez večjih poškodb, če bi pa kdaj nastopil na Street league, pa bi se moje sanje uresničile…

Fotografije: Tomaž Božič

Instagram:
https://www.instagram.com/lukabozicek/

Comments are closed.