CHECK-IN: Jesenko Četić
September 26, 2016   //   By:   //   Check-in, Vsebine, Novice, Skate, Domače novice   //   No Comment

portret
(Portret, 2015)

Ponavadi našo takoimenovano rubriko Check-In, kjer kramljamo z domačimi skejterji, v ospredje postavimo v četrtek. In ker bo ta konec tedna zaznamovan s kar parimi skate dogodki, se tokratnji Check-In prestavlja na danes. Z nami je bil tokrat najboljši judoist med skejterji oziroma najboljši skejter med judoisti Jesenko Četić, povratnik na skate sceni. Prijetno prebiranje!

MF: Kdaj si začel skejtat, kdaj si nehal in kdaj si postal povratnik na skejt? Pa predvsem zakaj?
JC: Štartal sem pri svojih 12ih letih, torej leta 2000, cca 5 let se je skejtalo in se je skejtalo kar velik in je pri poškodbi stranske kolenske vezi (lotil sem se ollie čez 12 šteng pri ljubljanskem Koloseju). Nehal sem za skorej 9 let, zdej pa 2 leti spet vozim. Je bila poškodba kar ena bolj ključnih stvari oz. razlogov, da sem se od skejtanja umaknil, ja. No, je bil pa takrat že v igri judo kar na visokem nivoju, treningi 2x dnevno in potem ni šlo oboje. Zmanjka časa tako ali drugače. Me je pa mikalo, seveda. Ko maš prijatle skejterje, gledal videe, filme, slike… je blo kar težko.

MF: Kaj pa razsvetljenje v stilu “grem spet skejtat… po 9 letih”?
JC: Prej sem največ fural z Lujem (Kolenc) in tudi zdej je prišlo do te točke, da sva se srečala, zadebatirala in je povedal, da gre furat in če grem zraven. Je takrat tudi pri judu prihajalo pri meni do umika profesionalne norme pa se mi zdi, da je bil čas spet mal se it vozit, poskočit, sprostit, umaknit od vsega tega športnega pritiska. Ti si mi dal dilo, vse ostalo sem imel še od prej… 11 let imam staro opremo pa še vedno dela, haha. Super je!

MF: Si opazil kakšne razlike v skejtbordingu zdej, ko jih pred leti ni bilo?
JC: Level se nerealno dviguje, to, kar smo se včasih učili po mesece, se mi zdi, da so mulci sposobni naštudirat v enem dnevu. Več je skejtanja, mislim, bolj gre v športne vode, več je parkov povsod, razen v Sloveniji. Klasika. Pomoje je tudi manj preganjanja s strani varnostnikov in več tolerance.

crooked
(Crooked Grind, 2016)

MF: In so skejterji prihajali na sceno in odhajali…
JC: Super mi je, da vidim takole še kdaj Deana Gostimirovića, Igorja Kraglja in tebe videt furat, ko smo vas takrat kot mularija lahko občudovali v Pendreku. Od tujih mi najprej v glavo pade Andrew Reynolds, tudi Paul Rodriguez je še vedno in je bil že takrat v igri. Hm… Veliko jih je šlo v biznis. Od novejših je Luan Oliveira prvi, ki mi pade na misel, Nyjah, Felipe Gustavo, tudi Sheckler, pač rajderji, ki jih opazimo na Street League in tavečjih kontestih.

MF: Torej so spremembe vidne kar zadeva skejtbordinga (video/film/kontesti)…
JC: Se je včasih bolj gledalo videe, bi rekel. Kontesti so zdej predvajani v živo in je lažji pritisnit play in gledat nekej kar se prav zdej dogaja kot loadat nek skate video in ga pozabit že naslednji dan. Sej ima tudi to svoj čar, absolutno, ampak s Street Leagom so pa res naredil največjo promocijo za skateboarding nasploh. So pozitivne stvari tega, itak, so pa tud negativne. Da gledaš to že od malih nog in se pališ nad tako velikimi eventi in ciljaš, da boš tudi sam uspešen skejter, bogat in da furaš za denar in ne zaradi tega, ker si skejtanje vzljubil takšno kot je.

MF: Je internet uničil skateboarding?
JC: Ma niti ne. Mlajšim sigurno pomaga pri učenju trikov, ko nam leta nazaj ni mogel, ker ga pač ni bilo. 100x pogledaš na youtubu kako se dela kickflip pa ga boš sigurno prej sfural kot če nekdo zraven tebe stoji pa te popravlja vsak centimeter, sekundo za sekundo.

MF: Prvi skate video v lajfu, tuji, domači in vpliv Pendreka?
JC: The End od Birdhouse. Ta je iz 1998. Od slovenskih videov… a veš, da se teh pa sploh ne spomnim nič? Taprvi mi pade na pamet NEVERENDINGSTORY, ki pa niti ni tako star. Sem zgleda šel na pauzo ravno takrat, ko se je velik snemalo in izdajalo videe. Spomnim se To Ni Hec, segmenta, ko furajo na kmetih. Ko sem videl to dvoje, mi je blo res kul videt, da je folk, ki je starejši od mene, da je še vedno produktiven. Pa kapo dol pred Robijem Vilharjem.
Sem pa Pendreke res rad zbiral, jih rezal pa lepil povsod po stanovanju. Dejčija se najbolj spomnim iz revij, ko je skakal čez štenge pri Cankarju in pred Medicinsko fakulteto.

tailslide
(Frontside tailslide to fakie, 2016)

MF: Še furaš judo. Kolk si kej bok-i-batina na tej sceni, če gledam lestvico od 1 do 100?
JC: Za slovensko sceno nekje okrog 35. Sem kar v top 10 že zadnjih 10 let, na mednarodni sceni se pa zgubim. Konkurenca je huda. Sej veš kako je pri tebi in skejtanju, hehe. Spremlja se, gleda se, želje so, ampak so želje tisto, kar je in kar ostaja, realna slika je pa druga.

MF: Kako deleč pa si šel kej uzuni izven naše meje?
JC: Bil sem na evropskem prvenstvu in na svetovnem. 2 borbi zmagal in izpadel, torej sem bil v svoji kategoriji med top 16, kar je kar uspeh. Sem pa osvojil Baumgartnov pas. Gre za tekmo absolutne kategorije, kjer lahko tekmujejo vsi, ne glede na težo. V finalu sem premagal res enega hardcore lika s 118 kilami in 198 centimetri.

– Na spodnji povezavi si preberite Siolovo novico o tem Jesenkovem uspehu –
http://siol.net/sportal/drugi-sporti/ceticu-55-baumgartnov-pas-416764

MF: In s pomočjo juda vidiš svet…
JC: Pa ja, greš, vidiš. Bil sem na treh kontinentih (Afrika, Amerika, Azija), poleg Evrope. Bil sem na Japonskem, v Braziliji, Tunizija, Maroko, Dubaj, Rusija,…

MF: Kako zgleda tvoja prihodnost?
JC: Najdet en regular job oz. zafurat nek biznis, uživat lajf. Zaenkrat delam z judom, ampak tudi to se bo enkrat nehalo. To je popoldanski šport/hobi. Če hočeš imet familijo, moreš met nek normalen urnik, da se lahko usklajuješ z družinskimi člani.

heelflip
(Heelflip to fakie, 2016)

MF: Si pameten, wise guy… vrži še kakšno pametno, pikro na aktualno (športno) rolkarijo v državi.
JC: Ja, sej se vsi zavedamo, da rabimo ZDEJ par skejtparkov v Ljubljani in nasploh po celi Sloveniji, če se gremo res olimpijado 2020. Zdej, da lahko ljudje/skejterji hardcore trenirat. Ker so poti odprte in več predstavnikov, kot jih imaš na olimpijadi, bolj je država lahko prepoznavna. Nikoli ne veš kdo bo zmagal. Lahko se zgodi, da zmaga outsider. Zakaj ne bi probali? Vedno boljše probat, kot pa sploh ne bit del tega…
More pa skejtanje, roko na srce, bolj promovirat tudi država, se moramo pa tudi skejterji spravit nardit klube in te povezat v zvezo. Na tak način da država denar v zvezo za klube in potem dobivaš v klube nove člane. In ko se naredi kontest, ga pač lahko vozijo samo člani kluba oziroma so mednarodni obiskovalci. Tako so skejterji tekmovalnega vidika kar nekako prisiljeni se včlanit. Klub tako postavi članarino, vleče denar, potem imaš lahko trenerja, nekoga, ki vodi stvar in tako šport lahko raste, zraste in pridemo do neke nove točke in mednarodnega razvoja. Dokler tega ni, država ne bo dala nobenega denarja športu, ki nima nobene organizacije…

Comments are closed.