CHECK-IN: Zala Čuden

June 2, 2016   //   By: Marko Žumer   //   Vsebine, Domači, Domače novice, Novice, Intervjuji, Surf   //   No Comment

Portret; foto: Maša Mazi

Tokrat gremo brez ekstra nakladanja v napad nad stereotipe, ki prevečkrat pravijo, da so deskarski športi namenjeni predvsem moškemu spolu. Tokrat se nam v stalnici Check-In predstavlja Zala Čuden, surferka na valovih. Pa naj sama pove kako se tej stvari streže. Kapo dol, Zala!

MF: Verjetno slehrnega posameznika, ki prebira tole, zanima, kako si prišla do te točke, da si pristala tam kjer si zdej – na valovih. Štartala si s t.i. Brutalci na skejtu…
ZČ: V osmem razredu osnovne šole sem začela skejtat. Vsi frendi okrog mene (Istenič, Zore, Marinko, Stanovnik in drugi) so skejtali pa me je potegnilo notr. Prvi skejt… v živo se ga spomnem. Dobila sem ga za rojstni dan, bil je moder, iz Hervisa. Vsi okrog mene so imeli boljše skejte, pa so me potolažili, da za naštudirat ollie bo super. In ker so bili drugi boljši od mene, sem imela šanso hitreje napredovat, ker so bili neki zgledi pred mano. Hodili smo naokrog, skejtali vsak dan, tako da me je skate spremljal praktično skozi celo srednjo šolo. In je prišlo leto 2010, ko sem prvič poizkusila surf. Bilo je na kanarskih otokih, na Fuerteventuri. In so sledili stavki vsako leto naprej s strani frendov, da ni časa in da ni denarja, skratka izgovori.. in potem sem šla sama. In me je čist notr potegnilo. Od takrat dalje surfam. So mi pa od vedno bili všeč individualni športi. Tako kot pri skejtanju je tudi pri surfanju – rabiš družbo, da te napali nad tem početjem, ampak to delaš pa zase. S časom sem naredila licenco, da lahko učim surfat, tako da od takrat dalje poletja preživljam v Baskiji v kampu. Učit je super in potem videt kako je folk vesel, ko jim rata. Prov noro!

MF: Ampak nisi pa stacionirana na eni poziciji, lokaciji oziroma kraju? Sigurno hodiš naokrog in odkrivaš takšne in drugačne spote? Kako pogosto pa ti rata surfat?
ZČ: Prvih par let, torej od 2010 dalje, sem surfala cca 14 dni na leto. Poleti. Med študijem sem šparala in potem šla na valove. Ko enkrat rataš tako naspidiran, ti je to občutno premalo. V Španiji sem v kampu spoznala ful novih ljudi in leta 2013 smo šli v Maroko za dva tedna in leto kasneje tudi. Po dokončanem študiju na NTF-ju (Naravoslovnotehniška fakulteta v Ljubljani) se potovala vedno več. Imela sem še študentski status pa sem, ko sem bila doma, delala toliko, da sem zaslužila za naslednji trip. In ko zmanjka, prideš domov. Broke. In jovo na novo.
In je prišla šansa, da grem na Fuerto delat v surf hišo. Za 5 mesecev. In letos tudi, tako da zadnji dve leti imam cca 200-250 surf dni v letu, tistih preostalih 100 pa sem doma, da delam in kaj zaslužim.
Doma je vedno neka abstinenčna kriza. Ko đanki. Šla bi nazaj oziroma čimprej nekam na valove. Surfanje je super. Je tako ko skejtanje – nikoli ne boš znal vsega, ves čas se učiš in trudiš in vedno, ko narediš nov trik oziroma zavoj, si najbolj vesel.
Ko in če sem na domačih tleh, gremo sem ter tja do Medulina surfat. Spomnim se najbolj mrzle surfarije. Močan jugo, onshore, voda je imela tam okrog 10 stopinj, ozračje pa celih 9. Z vsemi rokavicami, čevlji in kapuco je še vedno zeblo. Ampak nakoncu se pa splača, ko dobiš dober val. Sem pa surfala tudi v Italiji, kjer je ogromno dobrih spotov. Res škoda za Slovenijo, da nima valov. Sem pa furala še v Indoneziji na petih otokih pa na Šrilanki, Franciji, Portugalski in pa prej omenjena Fuerta, obala Španije in Maroko. Zaenkrat je to to.

MF: Tekmovanj je kej oziroma je to tisto, kar te matra oziroma se udeležuješ kej teh stvarih?
ZČ: Zaenkrat se nisem udeležila še nobenega. Se je v času, ko sem se učila surfat, odvijalo državno prvenstvo v Medulinu. Letos se pripravlja državno prvenstvo v Zarautzu. Mogoče se ga pa res udeležim…

MF: Ni ga svobodomiselnega deskarja, ki ne bi imel nekih planov in želj za naprej…
ZČ: Definitivno Avstralija, Nova Zelandija, Fiji in Hawaii. Pa na Tahiti bi šla rada, da bi vidla Teahupo’o kako ga furajo. Bo treba pa še kar šparat. Bi mi pasala tudi vrnitev na Fuerto pa v Indonezijo tudi, itak! Tam so mi najbolj perfect valovi. Planov po poletju v Španiji za letos še nimam. Res me ne vleče iskat nek pisarniški job pa čeprav sem doštudirala prav to. Sem bolj na free, nem orem pisarne… Sicer pa upam, da bom čimveč furala, še bolj napredovala in našla nek kul job.