CHECK-IN: Timi Kovačič

February 11, 2016   //   By: Marko Žumer   //   Vsebine, Domači, Skate, Domače novice, Novice, Intervjuji   //   No Comment

Ko sem prvič videl Timija, se mi je zdel čist navaden dečko. Skejter. Fant, ki ma skejt in rad predrkava dilo gor in dol in se veseli momenta, ko ga bo pristal. Tko mal mogoče zapostavljen dečko z vedno zjebano opremo, za katero v štartu nisem niti vedel, če je sploh njegova. V bistvu se mi je zdelo, da je on še en tistih, ki bo kmalu nehal… Kako sem se zmotil! In kako vesel sem, da sem se, kajti Timi je kmalu našel support pri Aliju Jusoviću in tako je postal del ekipe, ki je pred kratkim izdala video SpacedOut. Absolutno je napočil čas, da sedaj že vidno bolj odrasel dečko dobi svoje vrstice v naši stalni rubriki Check-In. Prijetno prebiranje!

MF: Ker te nekako slovenska scena ni uspela še spoznat tako kot bi te lahko, pripadajo naslednje vrstice tebi, da poveš kej zanimivega o sebi.

TK: Najprej bi se ti rad zahvalil za to, da si pristopil do mene in predlagal idejo o Check-inu. Res fajn.
Prvič sem stal na skejtu pred osnovno šolo na Poljanah, tam, kjer je tudi spot z dvakrat po 4 štenge, zraven je nek ozek benkec. Takrat sem mel trenirko Lacoste pa irukezo, ko sem fuzbal treniral in je verjetno smešno zgledal, ko sem se spravil na skejt. To so ti časi moje preteklosti, ko sem bil kr mal smotan pa jih včasih rad pozabim. Skratka par sošolcev je že skejtalo pa sem rekel “ej, dej še men mal to, da probam.” Seveda sem stopil na skejt in se zapeljal v prej omenjen benk v prepričanju, da to pa jaz zmorem. Valda sem padel pa še posneto je bilo. Nevem kje je posnetek, si ga pa res želim vsake tolko še enkrat videt, sega pa ta moment verjetno v sedmi ali pa osmi razred osnovne šole. Po tem sem še od soseda dobil skejt ves širok in zgonjen pa mi je ratalo vse skupej zanimivo. Fuzbal sem opustil čez cca pol leta, ker sem imel s skejtanjem že preveč enega dela in od takrat naprej sem več al manj skos skejtal. Tako nekako se je začelo pri meni.

MF: Kar je marsikoga prepričalo pri tvoji akciji, je to, da si en redkih, ki ne jebe skate trendov. Triki so svoji, pravtako je stil oblačenja. Od kje ves ta navdih oz. kako gledaš na moderni skateboarding?

TK: Glede trendov in oblačenja je bilo pri meni še kar hard. Tudi če sem hotel cunje in izgledat kot ostali skejterji, nisem mogel, ker je bilo predrago. Doma ni bilo tolko sredstev, da bi si lahko privoščil nevem kaj, ampak sem bil pa vedno zadovoljen z vsem, kar sta mi starša lahko kupila, ker sta se pa kar ornk potrudila, da sem dobil npr. šuhe, ki sem jih potem zgonil v 2 tednih. Sem pa jasno tudi sam na začetku hotel imet vse kar so imeli vrstniki skejterji, ker sem se počutil slabo, ker so vsi izgledali podobno po skejtersko, sam pa ko en hajvan… ampak s časom sem si pa rekel, da sem smotan in da se sekiram zaradi tako nepomembnih stvari, ker mi je itak najbolj pomembno to, da skejtam. Je prišlo tudi do momentov, ko sem znucal vse čevlje do točke, ko res niso bili več za nosit, želja po skejtanju je bila pa tolk močna, da sem si nadel na noge stare jomice oranžne barve, ki sem jim mel za fuzbal in šel v tem skejtat. So pa bili momenti, ko sem šel skejtat ves razcapan in ko smo skejtali z družbo, so se delali norca češ da kako izgledam. Res ni blo fino, ko vidiš kolektiv, ko ima vse, ti pa tega ne moreš met in nemoreš izgledat fresh po zadnji modi… Posledično mi je šel ta takozvani fashion skejtbording na živce, začel bolj kot ne sovražit vso to modo in ljudi, ki so najprej mogli izgledat lepo, preden so se podali na skejt. Kar zadeva pa trikov pa niti ne znam povedat oziroma definirat… So mi bili pa od vedno včeš triki, ki so novi oziroma so nevsakdanji. Nekej, kar ne dela vsak, kar izgleda drugače in mi je noro. Itak da rad pogledam tudi te tazlajnane skejterje, ki vsi furajo isto in so roboti, nametavajo budalašite, da jih res samo gledaš, ampak najbolj pa tripam na kreativno, dinamično furanje in drugačnost.

MF: Vsak skejter ima svojega idola, pri tebi ne gre neopazit, da je to v prvi vrsti Ali Jusović. Kako gledaš na dejstvo, da si se praktično s full-partom, ki si ga deliš s Tadejem Skrbišem, pojavil celo v njegovem novem videu SpacedOut?

TK: Ali v mojem pogledu ni bil oziroma ni samo idol. Je predvsem najboljši vodnik v mojem svetu skejtanja, če lahko temu tako rečem. Pa ne samo v skejtanju – usmerjal me je v vseh pogledih življenja. Zelo je izkušen, v svojem življenju je dal veliko enih stvari čez in mi je znal dnevno še kako dobro svetovat. Poleg njega sem spoznal še vse preostale, ki so mi tudi ful pomagali pri/z vsem. Deana Gostimirovića morem izpostavit. Ful priden in deloven, mi je veliko pomagal, prav tako Tomzi, Kragelj in Tedi. Vse sem spoznal približno istočasno, vsi so nadpovprečno kul ljudje in mi je v čast, da imam take prijatle in da preskejtamo veliko enega časa skupej. Zaradi vsega naštetega tudi moj videopart, ki si ga delim s Tedijem izgleda tako kot izgleda, ker so me navduševali s svojimi triki in mi dali veliko idej in pomagali, da sem razvil svojo domišljijo in jo pripeljal do realizacije.
Z Alijem sem začel skejtat cca 3 leta nazaj, mogoče celo malo več, vse pa se je začelo s tem, da je ravno nek trik probaval in sem prijel za kamero, nato se je vloga zamenjala in na tak način se je nadaljevalo. Vse bolj in bolj sem bil vesel, da lahko skejtam z njim in s prej naštetimi imeni, da smo preskejtali, delali bedarije, žurali. Prve mesece sem res na to gledal kot nek “wow, jz kr skejtam s temi tipi, ko so ful znani”, haha. Sej se sliši kar smešno, ampak kurc, tako je blo in nič drugače, ampak s časom to rata normalno, ratali smo frendi in je res eno samo spoštovanje do njih, da so me vzeli med sebe za projekt SpacedOut s katerim sem zelo navdušen. Nevem koliko časa je trajalo vse snemanje, sam sem vložil največ truda v zadnjih dveh letih, Ali in vsi preostali verjetno še več. Po večini so spoti, ki jih vozim, dokaj domači, bilo je par manjših izletov in pa tisti v Maroko, kjer sva se z Alijem na avionu držala za roke in molila, ker on ne mara avionov, jaz pa sem letel prvič in mi ni bilo lih luštno, hehe. Ful fajn, veliko smeha, bedarij, trikov, ljudi, skratka vsega tega, o čemer sem nekoč samo razmišljal in upal, da bi se lahko zgodilo in z Alijevo pomočjo se to dejansko je. So pa med snemanjem tudi težji momenti in lekcije, ki te naučijo. Včasih mučno, včasih izčrpajoče, ampak nakoncu, ko vidiš, da si naredil nekej zase in za vse ostale okrog sebe, veš in vidiš, da se je izplačalo in da je včasih vredno potrpet.

MF: Kje je Timi Kovačič leta 2016?

TK: Veš, da nevem kako in kaj. Pa ne zaradi tega, ker je film mimo, ampak na splošno sem tak tip človeka, da ne maram delat načrtov. Tako se mam najbol fino, to je pa konec koncev tisto, kar hočemo v življenju, a ne?
Hodim v šolo, še kar srednjo, jebiga. Pacient sem za šolo. Vsi, ko me poznajo, vejo kako to izgleda pri meni, sem pa vsaj zaključni letnik in bom junija prišel do poklica in tega se veselim. To je tisto, kar res komej čakam, da štartam s kakšnim delom, da bo kej dinarjev, da bom lahko kam šel. Rad bi prepotoval še velik sveta in preskejtal veliko drugih mest in ne samo tole našo prelepo Ljubljano…