CHECK-IN: Matija Frandolič
June 8, 2016   //   By:   //   Domači, Skate, Domače novice, Vsebine, Novice, Intervjuji   //   No Comment

frandolic portret
Portret: foto: Teddy Morellec

“Ponavadi je tako, da se intervju v obliki Check-ina naredi precej hitro. Najde se mladi talent oziroma nekdo, ki je dober in bi lahko na ta način postal bolj opažen. Matija Frandolič iz Nove Gorice je vsekakor osebek, ki mu gre pripisati vse te lastnosti, le hitrost izdelave tega projekta je bila dolga, dolga in še enkrat dolga. A naj vam dolgi in lepi odgovori povejo zakaj je temu tako. Matija, zakon si!”

FOGY: Imaš več kot odlično šanso, da se predstaviš vsem tem, ki berejo, ki ne vejo kdo si pa bi do danes že skoraj mogli vedet, haha. Kar dej, gas!
MATIJA: Rojen sem bil v Šempetru pri Gorici, 5. januarja 2000. Takoj po rojstvu smo z družino živeli v Novi Gorici in nato pa smo se preselili v Doberdò del lago (Italija), kjer sem preživljal otroštvo. Ko sem imel 4 leta, sem začel trenirat karate. Hodil sem po tekmovanjih in večkrat sem pristal na stopničkah. V veliko veselje mi je bila tudi šola, kjer sem stalno dosegal super rezultate in neprestano dobival priznanja. Ta uspeh sem vzdržal do leta 2012, ko sta se mi ločila starša. V tistem času nisem imel veliko prijateljev in postal sem bolj zadržan. Preselili smo se v Solkan, kjer sem popoldneve preživljal ob gledanju televizije in v igranju računalniških igric. Tako sem spoznal skateboarding. S sošolci smo večkrat igrali Skate 3. Ta igrica nas je tako navdušila, da smo po enem tednu vsi imeli skejte. Moj prvi deck je bil Threat, kar bila price point različica znamke Zero. Najprej smo furali curbe v neki zapuščeni ulici, nato pa smo začeli skejtati legendarni goriški spot pred knjižnico. Tam smo se zbirali vsak dan in skejtali tudi po 6 ur dnevno. Po enem letu konstantnega furanja ledgev in stopnic, je prišla govorica o novem skateparku. In res, v manj kot letu dni, je bil park zgrajen (hvala Davor!). To je popolnoma spremenilo moj pogled na skejtanje. Prvič sem fural handraile, krivine in malo večje stopnice. A park ni prinesel le dobrega. Zgodilo se je, da je veliko ljudi, s katerimi sem prej non-stop skejtal, nehalo skejtati in tako sem postal najmlajši skejter v klapi. Moje ambicije so bile (in so še) zelo visoke in zato sem se odločil, da se udeležim prvega ever Flowgrind contesta. Pristal sem na, ne tako slabem, 10. mestu in z veliko motivacije odšel domov. Tisto poletje sem doživel tudi najboljši skatetrip v življenju – trip v Los Angeles. S tatom in bratcem smo se, na vrat, na nos, napotili v Kalifornijo, ki je prestolnica in izvorni kraj skateboardinga. Drugi dan smo obiskali Venice Beach in tam sem srečal Marka Presetnika. Skupaj smo odšli na ogled Street Leaguea. Preostanek tega tripa smo preživeli v Arizoni, Utahu in Nevadi, kjer smo obiskali veliko skateparkov in tudi nekaj street spotov. To potovanje je bila ena najbolj inspiracijskih in motivacijskih izkušenj v mojem življenju (do sedaj, seveda). Takrat sem se odločil, da bom skejtal s še večjo vnemo, saj mi daje občutek svobode in uresničitve.

FOGY: Srečat znanca v LA-ju… noro! Kakšno pa je stanje v Novi Gorici sedaj? Skejtanja je vse več in to ne samo v parku…
MATIJA: Trenutna scena je v razcvetu. Imam občutek, da se je zaradi novega skateparka skejtanje bolj uveljavilo pri občanih in posledica tega je veliko več začetnikov. Lokalci se redno zbiramo v parku, proti večeru pa se odpravimo na street, kjer večinoma snemamo. Najbolj furani spoti so flat pred Eda centrom, stopnice in rail na Bevkovem trgu, knjižnica in ledgi pri telovadnici OŠ Milojke Štrukelj in “osemka” pri SKB banki. Moj absolutni favorit med spoti so zagotovo stopnice pred knjižnico, kjer upam, da bom v kratkem stisnil kakšnega flipa. Zadnje čase v skatepark prihaja tudi vse več »starih borcev«, katerim so namenjeni sredini večerni sessioni. Njihov zagon, ki tudi v desetletjih ni ugasnil, daje power tudi mlajšim, ki se sessionu pogosto pridružimo. Še en pomemben dejavnik, ki nam omogoča veliko skejterskih užitov skozi celo leto pa je lepo vreme. Primorci pravimo, da je naš teritorij slovenska Kalifornija.

FOGY: Stari borci! In kot pravi skejter, ki more potovat, si poleg prej omenjenga LA-ja, pobegnil tudi drugam. Kje si se nahajal in bil zaposlen tako zelo, da sva tale intervju sestavljala skoraj pol leta?
MATIJA: Zadnje potovanje na katerem sem bil, je bila izmenjava v Francijo. Zelo nerad se izvenšolsko ukvarjam s šolo, katero trenutno obiskujem, saj menim, da namesto pravičnih intelektualcev, goji dvojno moralo, a ker tudi rad potujem, sem priložnost vzel. Tam sem bil en teden in v tem času sem spoznal veliko novega folka (večinoma Francozinj) in sem imel nekaj časa tudi za poskejtat. Scena v Grenoblu je kar sick, za vsakm vogalom je skateshop, imajo par skateparkov in na vsakem koraku srečaš kakega skejterja. Fajn je blo!

FOGY: Vedno te vidim furat park, praviš pa, da furaš kasneje v dnevu tudi street. Je kakšen projekt v planu? V obliki videa mislim?
MATIJA: Ja, glavni projekt, ki je planiran za letos, je street part, ki naj bi bil končan do septembra. Glavni mož za kamero je Urban Košir, ki me podpira in snema že od samega začetka. Part bo najverjetneje posnet na lokalnih in tudi bolj oddaljenih spotih, saj je Gašper kupil nov kombi. Drugi večji plan je, da se udeležim čim več kontestov po Sloveniji in tudi v tujini. Mislim, da so tekmovanja zelo pomembna, saj v meni vzbujajo tekmovalnost in motivacijo za napredovanje. Na vidiku je tudi projekt, ki vključuje izdajo novega branda. Lansko jesen sem spoznal Žigo Dornika in po nekaj sessionih se mi je posvetila ideja, da bi naredili svojo znamko oblačil. Zdaj je še “work in progress” ampak “stay tuned”! Planiram tudi en surf trip, ampak nič ni še zihr.

FOGY: Ker sem sam pri tastarejši generaciji, me vedno zanima, kako mladci gledajo na t.i. oldskul skejtbording pri nas. Si seznanjen kaj s preteklostjo domače scene?
MATIJA: Mislim da sem premlad, da bi se spomnil katerih od slovneskih videov razen Neverendingstoryja, ampak sem pa par tednov nazaj imel možnost si ogledat film Deckument in izvedel sem da je naša zgodovina, na področju skejtanja, kar burna pa čeprav je Slovenija tako majhna. Slovenska elita se je takrat družila pred Cankarjevim domom. Med klapo je najbolj izstopal Marko Jazbinšek, ki je iz “quarterja prletu pa je še late flipa stisnu”. Šalo na stran. Marko se je kasneje preselil v Kalifornijo, kjer je ustanovil svojo znamko Sugar skateboards. Po mojem mnenju je on en najuspešnejših skejterjev s slovenskih tal, ki še danes podpira domačo sceno. Slovenski riderji so pristali celo v Thrasher magazinu. Pred ogledom Deckumenta sem slišal tudi za SK8 TV, ki se je takrat predvajal po televiziji in spodbujal mladino k skejtanju. Kar se tiče revij, mislim, da je zaradi 18 let delovanja, Pendrek enkraten!

INSTAGRAM: https://www.instagram.com/frandowls/

Comments are closed.